Priljubljena pijača, ki jo pijemo vsak dan: nekje je bila prepovedana 13 let

Leta 2013 je bila turška kava uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, pitje kave v takšni ali drugačni obliki pa je del zgodovine že več kot 500 let.

Kot je pojasnila Lani Kingston, izredna profesorica na državni univerzi v Portlandu, so na arheološkem najdišču v Združenih arabskih emiratih našli kavno zrno, katerega izvor so datirali celo v 12. stoletju. Do leta 1350 so se pripomočki za pripravo kave pojavili v Turčiji, Egiptu in Perziji.

Kot piše N1 Sarajevo, pa se zgodba o turški kavi ne začne v Turčiji, temveč v Jemnu. V 15. stoletju so jo sufijski mistiki menda uživali, da bi ostali budni med dolgimi nočmi molitve in pobožnosti. Ko je sultan Sulejman, v Evropi znan kot Sulejman Veličastni, leta 1538 osvojil Jemen, je kava prispela v Osmansko cesarstvo in v enem letu so zrna dosegla Konstantinopel – starodavno mesto, danes poznano kot Istanbul.

Do petdesetih let 16. stoletja so se v Istanbulu pojavile prve kavarne. Novoodkrita priljubljenost pijače je hitro spremenila kulturno življenje, otomanska metoda priprave kave pa je postala zaščitni znak tradicionalne turške kave.

A kavarne so hitro postale vir polemik, saj so jih verski učenjaki in politični voditelji po vsej Aziji in Evropi označili za kraje subverzivnih dejavnosti in brezdelnega klepetanja.

Leta 1511 so tako v Meki pitje kave prepovedali, ta odlok pa je veljal kar 13 let, saj so tedanji voditelji verjeli, da bi lahko kultura, ki se je razvila okoli kave, vodila do radikalnih idej. Osmanski sultani so kavarne zaradi podobnih strahov večkrat zaprli. Vendar pa te nikoli niso povsem izginile.

Kava se je kljub poskusom prepovedi hitro širila proti zahodu. Benečani so se z njo verjetno prvič srečali prek trgovskih povezav, od koder je počasi osvojila svet. Danes je kava močno orodje za združevanja in povezovanje ljudi. In kot pravi stavi turški pogovor, se bomo dobre turške kave spominjali tudi po 40 letih.